»koliko let je preteklo / odkar so naše dlani / nehale brzeti po gladini / z utrjenim zavedanjem / da pride nova pomlad / ko se bo mogoče zliti«

»Ko umremo, nekje obleži še ostanek ustvarjanja. Pokaže se neumrljivost pesnika. Ali pisatelja. Ali slikarja. Tudi pečarja. Računovodkinje. Ali njene izšolane kuharice! Neiztrohnjeno srce ima vse mogoče lastnike.«

»Ko umremo, nekje obleži še ostanek ustvarjanja. Pokaže se neumrljivost pesnika. Ali pisatelja. Ali slikarja. Tudi pečarja. Računovodkinje. Ali njene izšolane kuharice! Neiztrohnjeno srce ima vse mogoče lastnike.«

»Biti zasidran v ideji, v maternici izvira, v katakombah upov.«

»z nedosegljivo mirnostjo predmeta, / da vedeti, da je bila ves čas / samo orodje, in vendar se zdi, / da ji ni bilo mogoče dodati / nobenega gibanja, / ki ne bi bilo kot njena volja / že davno v njej.«

»(…) in kot svetlobni prti, ki skrijejo obrazne maske … Kot majhni krti iztelesne plazme se skrijejoneznansko majhni škrati v krvi, kot pivnik v laskein kot tipalke v žrdi … Kot mokra ptica v dlani, stopljena klica v izpraniraztopini, v nebesni kani … Kamso izginile listnate role? V sladke, presladke šamrole? So se razblinile v znitkane pole? V kepi iz ust in žrela? V pust občutekpo piku kraljevskega žela? V tekoči, lepljivi vodik, v plinaste cisterne?«

»Mogoče smo pozabili, kar ptice niso, da je petje namenjeno proslavljanju sveta. Poezija zato proslavlja življenje in krepi njegovo lepoto. Človeku v nas daje hrabrost, širi meje njegove zavesti in ojača notranjo melodijo. Ko s kavo pozdravimo dan, pozdravimo sonce, pozdravimo pesem v nas.«

»[V]sa končna bitja raznese / božanska moč, ki je v njih.«

»Razodetje je uresničeno samo v dejanjih. Dejanja so spomin, zapisan v telo.«